Murradweg - s kolesom od izvira do izliva reke Mure

Po Murski kolesarski poti (Murradweg)

Pri Društvu upokojencev v Radencih že vrsto let deluje kolesarska sekcija. Sekcijo vodi neumorna Vikica Jakopec, ki je izkušena kolesarka. Zelo dobro pozna vse kolesarske poti v okolici Radencev, pa tudi druge ceste, ki so primerne za rekreativne kolesarje.  V skupini , ki se ob lepem vremenu vsak četrtek zjutraj zbere pri Mohorju,  nas je običajno 7 ali 8. Prva je na zbornem mestu  skoraj vedno Vikica ali pa jo za dlako prehiti neuničljivi Tonček.  Milica, Mladen in moja malenkost  smo sosedje,  ponavadi pridemo skupaj in smo praviloma točni.  Redna člana skupine sta tudi Nada in Stanko, ki sta bila zelo aktivna in vsestranska športnika, dokler jima je zdravje to dopuščalo. Tudi onadva sta v preteklih letih veliko prekolesarila, med drugim tudi vse težje klance v bližnji in daljni okolici našega kraja. Zadnja običajno pride Štefka, ona spoštuje akademsko četrt.  Če utegnejo oziroma so prosti obveznosti, največkrat povezanih z varstvom vnukov in vnukinj, so občasni člani naše skupine še Danica, Marija, Jožica in Franjo.  

sedijo Nada, Štefka, Danica Vikica in Milica, stojijo Tonček, Stane, Mladen in Bojan

 Vikica nas vodi na kolesarska popotovanja, katera so dobro prilagojena letnemu času, kondiciji posameznih udeležencev, stanju cest in vremenskim razmeram. Upošteva dela na cestah, nevarnost poslabšanja vremena, smer vetra, zdravstveno počutje šibkejših članov skupine. Tako so naši izleti včasih dolgi le 15 ali 20 km, kdaj drugič pa se odpeljemo tudi 4o in več  km daleč.  Praviloma vedno izbiramo kakšno pot, ki je v tisti sezoni še nismo vozili.  Zelo pogosto nas pot vodi k reki Muri in potem ob reki navzgor ali navzdol.

Večkrat se odpeljemo proti Gornji Radgoni, tam prečkamo Muro in se preko Radkesburga in Sicheldorfa  pri Gederovcih vrnemo v Slovenijo, nato pa ob toku Mure kolesarimo skozi Murske Petrovce in Petanjce nazaj v Radence.  Seveda se vmes obvezno ustavimo v Gederovcih v birtiji pri Verešu na kremšnitah …ups, kremnih rezinah. Mirno se lahko primerjajo s tistimi bolj slovitimi blejskimi…

radenski kolesarji v akciji

Spet drugič se odpeljemo do Apač in tam prečkamo Muro preko kolesarskega mostu, zgrajenega posebej za turistično kolesarjenje ob reki. 

kolesarski most čez Muro v Črncih

Nato se po odlično urejenih asfaltnih in ponekod tudi makadamskih poteh v sosednji Avstriji mimo Dietzena vrnemo do Bad Radkesburga.  Te lepe kolesarske poti vodijo ponekod zelo tesno ob toku  Mure. Ob njej so številne mrtvice in bajerji, ki so nastali po izkopavanju rečnega proda.  Na višku sezone, ko smo kondicijsko že dodobra utrjeni , se včasih odpeljemo do Vučje vasi  in tam prečkamo Muro, nato pa ob levem bregu vozimo nazaj navkreber. Ali pa prevozimo vso Apaško dolino in Muro prečkamo v Cmureku.  Skorajda ni četrtka, ko ne bi kolesarili preko Mure in ob Muri.

most čez Muro v Gornji Radgoni

In na eni izmed takih naših voženj ob Muri mi je Stane omenil, da obstaja kolesarska pot, ki poteka od izvira Mure v Avstriji do izliva Mure v reko Dravo v sosednji Hrvaški. Pot je menda dolga okrog 470 km in  je dobro označena. Ob njej so predvsem na območju Avstrije številna prenočišča, ki so za sorazmerno ugodno ceno na voljo kolesarjem.  Zastrigel sem z ušesi. Ta pot bi bila kot nalašč za  poletno pustolovščino.   Takoj, ko sem prišel domov s kolesarjenja, sem pričel brskati za informacijami na internetu.  Z lahkoto sem našel stran      http://www.murradweg.com/sl, na kateri sem našel vse informacije, ki so mi bile potrebne za načrtovanje tega kolesarskega izleta.

O Muri 

Mura je reka, ki izvira v Avstriji v pokrajini Salzburg, v gorovju Nizke Ture.  Avstrijsko ime reke je  Mur, slovensko, hrvaško in madžarsko se ji reče Mura, po prekmursko pa je Müjra, pa tudi Möra.  Izvir Mure je v gorski dolini Murwinkel  na nadmorski višini 1898 metrov. 

izvir Mure v Avstriji

Reka meri v dolžino 438 km, od tega je v Sloveniji  95 km. Vendar si  67 km dolžine reke delimo z državo Avstrijo, saj je v tem delu Mura mejna reka. Meja poteka praviloma po sredini rečnega toka. Na Hrvaškem teče  Mura v dolžini približno 55 km. Na tem delu svoje poti je nekaj časa mejna reka med Hrvaško in Madžarsko.  Pri kraju Legrad se Mura izliva v reko Dravo, tako da se njena pot preko Donave konča v Črnem morju.

izliv Mure v Dravo pri Legradu na Hrvaškem

Porečje Mure torej sega v štiri države - Avstrijo, Slovenijo, Madžarsko in Hrvaško. Večji pritoki Mure v Avstriji so Mürz (Murica), Taurach, Liesing, Kainach in Solba, v Sloveniji pa Ledava in Ščavnica.  Večja mesta ob Muri so v Avstriji Murau, Judenburg, Knittelfeld, Leoben, Bruck an der Mur, Gradec (Graz) in Lipnica. Pri Špilju se Mura dotakne slovenske meje, v Slovenijo pa vstopi v Gornji Radgoni oziroma natančneje nekaj kilometrov za Radgono  v bližini Šratovec. Nato teče mimo Radencev in Veržeja do Murskega Središča, kjer se poslovi od slovenskega ozemlja in nadaljuje svojo pot po Hrvaški.  Mura ima v Gornji Radgoni povprečni pretok okrog 157 m3, kar jo med slovenskimi rekami uvršča na tretje mesto, za Dravo in Savo.  Najvišje stanje vode je  meseca maja, ko se tali sneg v Alpah. Leta 2005 so v Radgoni izmerili pretok 1350 m3, kar je skoraj desetkrat večja količina vode kot je celoletno povprečje! Takrat so bile seveda velike poplave, ki pa niso povzročile prehude škode, ker je Mura večinoma vseeno ostala za poplavnimi nasipi.

protipoplavni nasip v Petanjcih

Muro v Avstriji s pridom izkoriščajo za pridobivanje električne energije, saj so na njej zgradili kar 22 pretočnih elektrarn, v glavnem z majhnimi akumulacijskimi zajetji. V Sloveniji zaenkrat elektrarn še nimamo, predvsem zaradi močnega odpora zelenih gibanj, ki si prizadevajo Muro obdržati nedotaknjeno.  Le v Ceršaku je ena manjša hidrocentrala, ki jo je še pred 2.svet.vojno zgradila tovarna papirja v Ceršaku za svoje potrebe.  V predalih pa čakajo načrti za izgradnjo osmih hidrocentral - Sladki Vrh, Cmurek, Konjišče, Apače, Radgona, Radenci, Veržej  in Hrastje Mota. 

Od Razkrižja dalje je Mura zopet obmejna reka, na tem mestu med Slovenijo in Hrvaško. Vendar meja ne poteka po sredini sedanjega toka, ampak po nekdanji strugi, kjer pa je Mura pogosto menjavala tok. Zaradi tega je v tistih krajih nekaj slovenskega ozemlja na levi strani reke, nekaj hrvaškega ozemlja pa na desni obali reke. To vodi do mejnih sporov in nerešenih vprašanj glede poteka meje.  

Mura je poplavna reka. V zgodovini je na panonskih ravnicah pogosto menjavala svojo strugo in ustvarjala obširne obvodne loge, v katerih je bogata flora in favna, tipična za poplavna območja. V 20.stoletju pa smo ljudje reko obdali z močnimi protipoplavnimi nasipi, s katerimi  smo loge omejili le na območja tesno ob reki. Zaradi tega se je struga reke poglobila, tok je postal močnejši  in podtalnica na celotnem območju Pomurja se je drastično znižala. Kljub občasnim poplavam se sedaj srečujemo tudi s sušo.  

Ena izmed značilnosti Mure so tudi  mrtvice – plitva jezerca v opuščenih strugah, ki so nastale v preteklosti, ko je reka še prosto vijugala sem in tja po ravnini ter delala velike meandre ali okljuke. Zanje je značilna specifična vodna vegetacija in bogat živalski svet. V bližini Radgone so takšne mrtvice v znani Lisjakovi strugi.

mrtvice v Lisjakovi strugi pri Gornji Radgoni

Najdemo jih tudi v bližini Radencev.  V poplavnih gozdovih rastejo samo listavci. Ob obalah je najbolj pogosto vrbovje, malo dlje od reke pa so najbolj razširjeni  hrasti vrste dob in dolgopecljati bresti, pa tudi pritepenka robinija (vrsta akacije). Veliko je umetno zasajenih topolov.  Ti obvodni gozdovi so pravi raj za ptice, saj v njih živi okoli 110 vrst ptic, veliko izmed teh vrst  je zaščitenih.  Poplavni logi so v precejšnjem delu zaščiteni v okviru projekta Natura 2000 (v Sloveniji okrog  127 km2 ozemlja).

poplavni logi ob Muri

Do nastanka kraljevine SHS (1920) ni bilo na slovenskem delu reke Mure še nobenega mostu. Prehod preko reke so omogočali dokaj na gosto posejani  brodi.  Teh brodov je še danes nekaj v rabi ( npr. v Ceršaku, pri Ižakovcih, v Melincih, v Bistrici).  Brod sestavljata dva plitva čolna, ki sta povezana z nosilno ploščadjo, podobno tisti pri  katamaranih. Na brodu je običajno tudi pokrita krmarjeva hišica. Brod je pripet na jekleni vrvi, ki je napeljana preko reke. Poganja ga vodni tok. Za prevoz preko reke je potrebno plačati manjši znesek (za pešča in kolesarja morda kak evro, za motorno vozilo ali traktor pa 2-3 evre). 

brod na Muri v Melincih

Prvi most na Muri so zgradili leta 1922 med Veržejem in Dokležovjem, o čemer danes priča kolesarsko in pohodniško počivališče s spominsko tablo, ki stoji malce pred vasjo Dokležovje.  

Sedaj  imamo v Pomurju  tudi najdaljši rečni most v Sloveniji -  to je 833 m dolg most na avtocesti med Vučjo vasjo in Bakovci, zgrajen leta 2003.  Na Muri je bilo še v časih pred drugo svetovno vojno več kot 40 mlinov, ki so mleli žito s pomočjo vode iz reke. Danes še vedno obratuje Babičev mlin v Veržeju. V Ižakovcih pa je na Otoku ljubezni obnovljen mlin, v katerem je urejen  tudi muzej.  Obnovljen mlin na Muri imajo tudi Avstrijci v Murecku in Hrvati v Žabniku pri Svetem Martinu na Muri. 

obnovljen mlin na Muri v Ižakovcih

Za Muro so bili značilni tudi büjraši. To so bili delavci, ki so iz naravnih materialov - iz lesa vrb, topolov in jelš spletali butare. Na mestih, kjer je reka odnašala brežino , so zabili kole, nato pa so mednje zlagali povezane butare. Tako "obzidje" so nato učvrstili še z nasutjem gramoza. S tem so reki preprečili, da bi odnašala rodovitno zemljo in spodkopavala protipoplavne nasipe. Več o tej temi na strani - http://www.beltinci.net/Otok_ljubezni,623,0.html

muzejski zapisi o büjranju

Mura ima v krajih, ki ležijo ob njej, za ljudi, ki tod živijo, kar nekakšno magično privlačnost.  Tega se ne da dobro opisati, a se dobro čuti v pogovorih z domačini, kadar beseda nanese na reko.  Za Muro Prekmurci pravijo, da je taka reka, da se najprej hodi k njej, potlej pa se jo nosi s sabo.  Moram reči, da  po nekaj letih druženja z njo to v veliki meri velja tudi že zame.  Tudi to je bil eden izmed razlogov, da sem se odločil za kolesarjenje ob celotnem toku te reke.

narodne noše v krajih ob Muri

Priprava na pot

Najprej sem si  pogledal celotno relacijo kolesarske poti na strani  http://www.murradweg.com/sl/pregled . Celotna pot je dolga približno 470 km. Točno razdaljo je nemogoče navesti, ker na posameznih odsekih obstajajo številne variante poti. Na spletni strani poti predlagajo za kolesarjenje po celotni trasi približno en teden, kar naj bi omogočalo tudi oglede krajev in znamenitosti ob poti.  Pripravil sem si okvirni načrt, s katerim sem predvidel 4 dni kolesarjenja in dodatno en dan za prihod na začetno točko ob izviru Mure.  Prvi dan bi tako kolesaril dobrih 130 km in prenočil nekje v bližini Judenburga.  Drugi dan bi moral prekolesariti kakih 140 km in bi prenočišče poiskal v Gradcu ali nekje v okolici tega mesta. Za tretji dan  sem načrtoval  približno 100 km vožnje, prespal pa bi doma v Radencih. Tako bi mi za zadnji dan ostalo še dobrih 100 km poti do izliva Mure v Dravo pri Legradu na Hrvaškem. Še isti dan bi opravil  povratek domov, seveda ne s kolesom.  

potek reke Mure - rdeča linija

Sledila je priprava kolesa. Odpeljal sem ga na servis k mojstru v Radencih, da mi je ponovno nastavil prestave, zamenjal zavorne obloge in skrbno privil vse vijake.  Kupil sem rezervno zračnico in sprej za hitro krpanje gume. Med opremo, ki jo bom vzel na pot, sem dodal še izvijač in komplet ključev.  Malo sem mencal, ali naj vzamem zračno tlačilko, pa sem jo nazadnje pustil doma. Upal sem, da jo bom v primeru potrebe že dobil pri kaki hiši ali pa od drugih kolesarjev, ki bodo zagotovo vozili mimo mene.  Sem pa dodal v prtljago še ključavnico za zaklepanje kolesa in čelno svetilko.  Razmišljal sem, ali naj posebej za to pot nabavim še prtljažnik in dve kolesarski torbi, katere bi montiral na prtljažnik. Ko pa sem pogledal dokaj kratek  seznam opreme in rezervnih oblačil, ki jih bom vzel s seboj, sem se odločil, da bo nabava te opreme morala še malo počakati.  Vzel  bom malo večji planinski nahrbtnik, katerega bom imel med vožnjo na ramah.  

Potem sem pričel polniti nahrbtnik. Najprej perilo za 4 dni, rezervna kolesarska majica, dežna pelerina, termoflis,  spodnji del trenirke in lahka potovalna brisača. Lahki natikači za prenočišče in morebitne sprehode po mestih po končanem kolesarjenju. Papirnati robci.   Sledil je mobitel in polnilec zanj, fotoaparat, nekaj rezervnih baterij in polnilec tudi za foto baterije. Pa računalniška tablica z instaliranim GPS programom, polnilec še zanjo. Ne vem, zakaj ne izumijo in standardizirajo univerzalnega polnilca za vse te drobne zadeve, ki delajo na 12 V.   

Dodal sem še knjižico" Murradweg " ,  vodnik po tej kolesarski poti, katerega sem naročil preko Interneta na naslovu http://www.murradweg.com/de/service/prospektbestellung .   Prospekt sem dobil na dom že v dveh dneh po tem, ko sem ga naročil. Avstrijci so močno razvita turistična država in  res vedo, kako se streže tem rečem.  Na zgornji spletni strani je sicer povsem enak vodnik ponujen tudi v PDF obliki. Torej bi si ga lahko natiskal tudi sam. Mnogo bolj priročna od črno-belo sprintanega dokumenta  pa je majhna tiskana knjižica, kjer so zemljevidi tudi v barvah.  Pripravil sem še oblačila za na pot - kolesarske hlače s hlačnicami preko kolena, kolesarska majica, rokavice, čelada. In seveda denarnica, ne čisto prazna.

Sledila je organizacija prevoza na startno točko pri izviru Mure. Na zgoraj omenjeni slovenski  spletni strani  kolesarske poti  sem našel povezavo na stran podjetja Bacher-Reisen, ki skrbi za prevoze kolesarjev  med Bad Radkesburgom in Muhrom  v obeh smereh.  Ugotovil sem, da avtobus vozi iz Bad Radkesburga vsak ponedeljek, sredo, petek in soboto ob 14.uri,  ob nedeljah pa ob 11.uri. Voznina za potnika in kolo ter vso prtljago znaša 49 evrov.  Avtobus vozi do kraja Muhr v dolini Lungau. Od tam je potem še približno 14 km vzpona po gorskih cestah do planinske koče Sticklerhütte,  katera je uro in pol hoda oddaljena od izvira Mure. Prevoze opravljajo v času od maja do konca septembra, ko se kolesarska sezona za večino rekreativnih kolesarjev že zaključuje.

kolesarski avtobus podjetja Bacher Reisen

Odločil sem se, da na pot krenem v petek, 14.8.2015. Poklical sem na firmo Bacher-Reisen in si za ta dan rezerviral sedež na avtobusu do Muhra. Nato sem poklical na planinsko kočo Sticklerhütte in rezerviral prenočišče z večerjo prav tako  za petek.  Odločitev glede prevoza nazaj domov iz Legrada sem zaenkrat pustil odprto. A potihem sem imel v mislih soseda Mladena, katerega bi lahko zaprosil, da me pride iskat v Legrad in odpelje domov. Ker je po rodu iz krajev tam blizu, bo najbrž  kar rad izkoristil priložnost, da se ponovno malo razgleda po Medžimurju.  Tako, priprave so končane.  Zdaj lahko le še odštevam dneve, ki so preostali do odhoda na pot.

Pregled kolesarske poti iz vodnika Murradweg

Ta vodnik sem uporabljal na svoji poti. V njem so našteta prenočišča, navedeni podatki o razdaljah med kraji, o višinski razliki in o zanimivih objektih ob poti, ki jih je vredno obiskati. 

Dan 1 Radenci - Bad Radkesburg - Muhr - Sticklerhütte

Petek, 14.8.2015, Radenci - Bad Radkesburg - Muhr - Sticklerhütte 

V petek je bilo v Radencih lepo in toplo vreme, blizu 30 stopinj. Ob 12.30 uri sem oblekel kolesarska oblačila, si oprtal že prejšnji dan pripravljen nahrbtnik, nataknil kolesarsko čelado in rokavice ter zajahal kolo. Odpeljal sem se na bencinsko črpalko pri Mohorju in dodobra napolnil zračnice, nabil sem jih na 5,5 atmosfere. Med Radenci in Radgono je sicer speljana lepa sprehajalna pot ob Muri, a ni primerna za treking kolesa. Po njej nekateri vozijo z gorskimi kolesi, večinoma pa je bolj v rabi za sprehajalce, čeprav ima v imenu omembo, da je tudi kolesarska pot.  Tako sem se po kolesarski stezi  ob glavni cesti odpeljal skozi Šratovce,  od kraja Mele dalje pa po pločnikih ob glavni cesti vozil proti Gornji Radgoni. 

Že nekaj minut pred 13.uro sem bil pred hotelom Thermenhotel Radkesburger  Hof, na ulici Thermenstraße.  "Naš" avtobus je že bil pripravljen na parkirnem prostoru pred hotelom. Mladi in zelo prijazni šofer si je nadel zaščitne rokavice, nato pa vsenaokrog zbrane kolesarje  spraševal, do kod se kdo namerava peljati. Ko je zbral podatke od vseh čakajočih, je pričel zlagati kolesa v prikolico avtobusa. Najgloblje v prikolico je obesil kolesa tistih, ki smo povedali, da bi radi šli do Muhra, do končne postaje. Slišal pa sem, da so nekateri povedali , da želijo v Graz, drugi do Leobna. Očitno vsi ne nameravajo prevoziti celotne poti. Ker je pred nami vikend, bodo nekateri med njimi  najbrž kolesarili samo dva dni, do nedelje zvečer. Šofer nakladač je vsako kolo posebej obesil na kljuko, ki so bile v prikolici razporejene po obeh stranicah. Nato je vsako kolo še fiksiral z močnimi trakovi.  To vkrcavanje koles je trajalo kar nekaj časa.  Malo sem vlekel na ušesa, kaj se pogovarjajo ljudje okrog mene. Vsi so govorili nemško, nobenega Slovenca ali kakega drugega tujca ni bilo med njimi. Velika večina je bilo starejših, najbrž upokojenci. Sem pa opazil tudi nekaj mlajših parov in dve ali tri družine z otroci. 

nalaganje koles v prikolico avtobusa

Kmalu po 14.uri je bilo natovarjanje koles končano in vsi kolesarji smo se posedli v avtobus. Odpeljali smo se proti Špilju, kjer smo zapeljali na avtocesto proti Gradcu.  Med Bad Radkesburgom in Muhrom je razdalja dobrih 300 km in računal sem, da bomo na cilju v kakih štirih urah. A pokazalo se je, da ima šofer drugačne načrte.  Pri Gradcu je avtobus zapeljal z avtoceste in v mesto Gradec. Izstopila sta prva dva potnika in voznik si je nataknil rokavice ter jima snel še kolesi iz kljuk v prikolici. Nato smo se peljali nazaj na avtocesto, a le za kratko.  Pri kraju Deutschfeistritz (Nemška Bistrica) smo ponovno zapeljali dol z avtoceste in se po dobri regionalni cesti tesno ob reki Muri vozili proti kraju Bruck an der Mur.  

Leoben

Ob 16.uri smo bili v večjem mestu Leoben. Tam je izstopila večja skupina kolesarjev in postanek je trajal kar nekaj časa.   Nekje med Leobnom in Judenburgom je voznik avtobusa ustavil na parkirišču pred neko gostilno in nam dal 15 minut časa za kavico in obisk toaletnih prostorov.  Ob prihodu nazaj iz gostilne pa je zaprl zadnja vrata avtobusa in pobiral voznino pri prednjih vratih. Seveda ni imel drobiža in tako smo vsi plačevali po okroglih 50 evrov. Nekateri so mu dajali še dodatno po 5 evrov napitnine. Jaz ne, ker petaka pač nisem imel nobenega. Če bi mu dal dvajsetaka, pa bi morda mislil, da mu hočem pustiti vse, zato raje nisem tvegal.   Potem smo se vozili naprej proti Judenburgu, ves čas po dolini reke Mure.  Ko smo vozili mimo kraja Murau in se bližali kraju Tamweg, je pričelo sprva rahlo rositi, kmalu pa je že močno deževalo. 

dež proti Tamwegu

Ob 18.00 uri smo bili v kraju St. Michael im Lungau. Tam je avtobus zapeljal  na veliko parkirišče podjetja Bacher Reisen.  Skoraj vsi potniki so v močnem dežju pohiteli iz avtobusa pod nadstreške in iz prtljage vlekli dežne pelerine in dežnike. Po nekaj minutah je nevihta malo popustila in pričeli so prazniti prikolico s kolesi.  Opazil sem, da je večina kolesarjev, ki so izstopili iz avtobusa, nalagalo kolesa v svoje osebne avtomobile, ki so bili parkirani na parkirišču. Očitno je večina mojih današnjih  sopotnikov že opravila kolesarsko popotovanje ob Muri od St. Michaela do Radkesburga in so se sedaj  vrnili na izhodiščno točko.

  

Na avtobusu smo ostali le še štirje potniki.  Ko je bilo izkrcavanje končano, nas je preostale potnike avtobus odpeljal še zadnjih nekaj kilometrov do vasice Muhr.  Vozili smo po dolini Mure navzgor skozi celo vas, nazadnje pa smo se le ustavili na manjšem parkirnem  prostoru na zgornjem koncu vasice.  Tam smo izstopili še zadnji štirje Mohikanci.  Na parkirnem prostoru sta bila že od prej dva osebna avtomobila. Moji trije sopotniki so pričeli spravljati svoja kolesa na prtljažnike teh dveh vozil. Tudi oni so prispeli na cilj oz. bolje povedano nazaj na startno točko. Ostal sem sam.  Vse kaže, da danes nihče drug ne pojde do koče pri izviru Mure.  Tudi prav, vsaj ne bo gužve v koči …

pričetek vzpona v vasi Muhr

K sreči je  prenehalo deževati, ko sem vzel  kolo in se pripravil na odhod.   Točno ob 19.uri sem  zajahal kolo in pričel kolesariti. Čaka me  14,5 kilometra vzpona do planinske koče pri izviru Mure. Vas Muhr im Lungau je na nadmorski višini 1112 metrov, koča pa na 1763 m, torej se bo potrebno povzpeti  za dobrih 650 metrov.  Najbrž nekaj podobnega ali malo več kot je vzpona na Vršič. V prvem kilometru je bil vzpon še zmeren in lepo sem pridobival na višini. Potem so se začele ride in hrib se je postavil pokonci. Ker so bile mišice še trde od dolgega sedenja na avtobusu,  pred menoj pa še dolgi vzpon, se nisem želel prezgodaj  skuriti. Sestopil sem s kolesa in v najbolj strmi del klanca pod kmetijo Jedl porival kolo navkreber.  
 

gostišče Jedl, nadmorska višina 1215 m

V tem me je prehitel kombi z napisom Bacher Reisen.  V kombiju sem opazil tri sopotnike iz avtobusa, kateri so izstopili že v St.  Michaelu. Zgleda, da firma Bacher vozi kolesarje s kombijem vse do koče. Žal tega nisem vedel, ker najbrž nisem dovolj skrbno prebral njihove spletne strani. Ampak nič ne de, saj bi najbrž vseeno opravil vzpon sam, z lastnimi silami.   Bi pa bilo to zelo pomembno v primeru, če bi deževalo še naprej. Potem bi že raje šel na pot s kombijem.Po 50 minutah ne preveč naporne vožnje po lepi asfaltni cesti sem pripeljal do lesene hišice, na vozišču  pa je bila spuščena rampa. Tu je vhod v narodni park Hohe Tauern (Visoke Ture).  Kdor želi z avtomobilom še naprej, mora tukaj plačati vstopnino v narodni park.  Zdaj zvečer ni bilo na info točki nikogar, zato sem obvozil rampo in nadaljeval z vzponom. 

vstop v narodni park Hohe Tauern

 Skoraj popolnoma se je že stemnilo, ko sem pripeljal do visokega slapa, ki je padal po skalah na desni strani ceste. Seveda sem se ustavil in napravil fotko, ki pa zaradi mraka ni najbolje uspela. 

slap

Za slapom se je strmina močno povečala in na najtežjem mestu sem sestopil s kolesa. Nekaj sto metrov sem prehodil peš,  potem se je naklon ceste zopet nekoliko zmanjšal in vso nadaljnjo pot do koče sem lahko prevozil na kolesu. Po uri in tričetrt vožnje sem pripeljal na dvorišče planinske koče  Sticklerhutte. Zaparkiral sem kolo ob drvarnici in ga zaklenil.

planinska koča Sticklerhutte - 1750 m/nm

Ko sem vstopil v planinsko kočo, me je pozdravil mladi oskrbnik. Takoj je vedel, da sem tisti Slovenec, ki je že pred dvema dnevoma  rezerviral prenočišče po telefonu. Za mizo v kotu sta sedela dva Avstrijca, poleg enega izmed njiju je bila še majhna punčka, stara kakih 11 let. Vsi trije so me navdušeno pozdravili in me kar malo okregali, zakaj se nisem pripeljal s kombijem z njimi že iz St. Michaela. Voznina za kombi namreč znaša 50 evrov, ta strošek pa si razdelijo vsi, ki sedejo v kombi. Če bi se še jaz peljal z njimi, bi tudi oni plačali eno četrtino manj.  Opravičil sem se jim, da žal nisem vedel za to možnost, drugače bi se zanesljivo peljal z njimi. Figo bi se! A tega jim pač nisem mogel reči, ko pa so bili tako prijazni. Vprašali so me, ali mislim naslednje jutro stopiti do izvira Mure. Seveda sem jim potrdil, potem pa povedal, da nameravam v treh dneh kolesariti do Slovenije. Oni so imeli načrt, da pot do Bad Radkesburga opravijo v sedmih dneh.   Zaradi otroka v njihovi družbi mi je bilo to povsem razumljivo.

V tem mi je oskrbnik že prinesel večerjo. Dobil sem toplo govejo juho z narezanimi palačinkami, zraven sem pomlatil še velik kos kruha. Po večerji sem še malo poklepetal z onimi tremi  avstrijskimi kolesarji. Eden izmed njih je to pot ob Muri že večkrat prevozil  in je drugemu našteval kraje, ki jih je nujno potrebno obiskati ob poti.  Občasno sem se s svojo borno nemščino vključil v pogovor s kakimi vprašanji.  Če ni šlo po nemško, sem si pomagal kar z angleščino, katero sta tudi onadva odlično obvladala. Tisti s punčko je povedal, da je profesor na univerzi v Gradcu.  Bil sem kar utrujen od poti, zato sem se dokaj hitro poslovil od prijaznih Avstrijcev in se s krajšim postankom pod tušem spravil na skupna ležišča.  

Grafični pogled na pot od Muhra do planinske koče Sticklerhutte (iz avsrijskega vodnika po poti)

 Murradweg - od Muhra do Sticklerhutte

 Prvi dan sem prevozil 22 kilometrov na kolesu, od tega 7 ravninskih km od Radencev do Radkesburga in 15 km vzpona od Muhra do planinske koče. Pet ur pa sem prebil na avtobusu, s katerim smo prevozili  320 km od Radkesburga do Muhra.