Dan 4 Wildon - Mureck - Radenci, 72 km

Ponedeljek, 17.8.2015, Wildon - Mureck - Radenci,  72 km 

Ko sem se zjutraj zbudil, tam nekje okrog 6.ure, je še vedno močno deževalo. Obrnil sem se na drugo stran in še malo zaspal, nato pa se valjal po postelji do 8.ure. Potem sem šel dol v restavracijo na zajtrk. Gazdarico penziona sem vprašal, ali sem lahko še kako uro v sobi, ker ne bi rad šel na pot, dokler tako močno dežuje.  Odvrnila mi je, da lahko mirno ostanem v sobi do 12.ure. Po zajtrku sem se vrnil v sobo in ob prižganem televizorju vsakih nekaj minut pogledal skozi okno, ali dež že kaj pojenjuje.   

Ob 10.uri je dež končno ponehal in pri priči sem se spravil v kolesarske cunje. Že čez minuto ali dve sem oddal ključ pri šanku in potegnil kolo iz kolesarnice. Na dvorišču si je pripravljala kolesa  tudi mlada angleško govoreča družinica, ki je v penzion prišla prejšnji dan le kako uro za menoj. Danes sem videl, da sta oba odrasla imela vsak svoje kolo s pripeto večjo prikolico. Moški je imel v prikolici dva manjša otroka, ne starejša od 2 ali 3 let. Ženska je imela v svoji prikolici dva manjša psa.  

 Še preden so se oni do konca spakirali, sem že odpeljal proti Lipnici (Leibnitz). Nisem še prevozil več kot kak kilometer poti, ko se je ponovno močno ulilo.  Še preden sem iz nahrbtnika potegnil dežno pelerino in si jo oblekel, sem že bil popolnoma premočen. Očala sem pospravil v nahrbtnik. Skozi šipce, polne dežnih kapljic, nisem videl nič, zato sem jih raje snel. Tako sem sicer videl slabše kot običajno, a sem opazil vsaj največje luže. Potem sem v vse močnejšem dežju kolesaril proti slovenski meji.    

v dežju proti Lipnici

Ob 11.20 uri sem v močnem dežju pripeljal do mostu čez Muro pri kraju Vogau. Na drugi strani reke sem videl na hribu nad reko večji  grad in potegnil sem fotoaparat iz žepa nahrbtnika in napravil prvo ali drugo sliko tega dne. 

most čez Muro v kraju Vogau

Ampak deževalo je tako močno, da sem fotoaparat raje takoj pospravil nazaj v plastično vrečko in jo potisnil na dno nahrbtnika. Ves premočen sem se počasi prebijal skozi luže po lepi kolesarski stezi ob levem bregu Mure. Bil sem že mimo Spielfielda na avstrijski strani, ko sem se spomnil, da smo tod že vozili prejšnje poletje s Tončkom in Mladenom iz naše kolesarske skupine. Ampak takrat je bil sončen dan in vožnja mnogo bolj prijetna kot danes.   

 

kolesarska pot proti Šentilju

Nekaj minut čez poldne sem pripeljal do table, ki označuje mesto Mureck in tedaj je prenehalo deževati. Takoj sem se ustavil, slekel dežno pelerino in majico, pa tudi kolesarske hlače. Iz zgornjega žepa nahrbtnika sem si vzel očala, ki jih prej med dežjem nisem nosil. Oblekel sem spodnji del trenirke in suho majico, mokre cunje pa strpal v nahrbtnik. Nato sem suh nadaljeval z vožnjo proti slovenski meji. 

"garderoba" v Murecku, kjer sem se preoblekel v suhe cunje

V Murecku sem imel na voljo dve poti. Lahko bi ostal na levem bregu Mure in se po kolesarskih stezah odpeljal mimo Gosdorfa do Bad Radkesburga, nato pa preko Gederovcev ali Gornje Radgone do Radencev.  Vendar pa je del kolesarskih poti med Mureckom in Radkesburgom makadamski in po tem močnem deževju so bila tla tam gotovo zelo razmočena, povsod pa velike luže. Ker na kolesu nimam  blatnikov, bi si v hrbet zmetal veliko množino vode in kmalu bi bil zopet ves premočen. Zato sem se odločil, da bom do Radencev vozil po desnem bregu reke Mure. 

Mureck - center mesta

Tako sem v Murecku zapeljal preko mosta in vozil po dobri asfaltni cesti od Trat proti Gornji Radgoni. Da bi se ogrel, sem malo bolj pritisnil na pedale in števec na kolesu se je parkrat približal številki 30 km/h. Doslej sem v glavnem vozil bolj turistično. Koder je bil ravninski odsek ali blagi padec, sem vozil tja do 25 km/h, običajno pa še malo manj. Tako sem si lahko privoščil, da sem se razgledoval na vse strani in velikokrat fotografiral tudi kar med vožnjo. V strme klance pa sem vozil še mnogo bolj počasi. Na najtežjih delih le 7 km/h ali še manj.   

 

Mureck - čez santgermainsko mejo nazaj v Slovenijo

V slabi uri take hitre vožnje sem bil že v Gornji Radgoni. 

Podgrad, zadnji kraj pred Radgono

Zato sem si za konec privoščil še malo rekreacije in sem se do Radencev odpeljal mimo Črešnjevcev in skozi Boračevo. Ob 14. uri sem bil na domačem dvorišču. Pospravil sem kolo pod streho, zmetal vse cunje v pralni stroj in se spravil pod topli tuš. Tretji dan sem resda prekolesaril samo 72 km poti, a je bil zaradi res slabih vremenskih razmer zame najtežji dan na vsej poti.  

 

Mura pri Tratah - kalna po obilnem dežju

Vremenska napoved za naslednje dni je bila slaba, zato sem se odločil, da bom počival  doma, dokler se vreme ne izboljša. Vožnja v dežju res ni prijetna, zato bom raje počakal na bolj suho vreme. Tako sta minila dva dneva, ko je bila napoved slaba. Vendar dežja ni in ni bilo. Za četrtek pa je bila napoved boljša, zato sem se odločil, da bom ta dan opravil še zadnjo etapo do Legrada, kjer se Mura izliva v Dravo.