Dan 3 Judenburg - Leoben - Gradec - Wildon, 167 km

Nedelja, 16.8.2015, Judenburg - Leoben - Gradec - Wildon,  167 km 

Vstal sem zgodaj, par minut po 6.uri. Z lastnikom penziona sem se prejšnji večer le s težavo dogovoril, da mi bo postregel z zajtrkom že ob 07.uri. Rekel mi je, da običajno ne ponuja zajtrka pred 08.uro, še zlasti pa ne ob nedeljah.  A sem ga vseeno nekako uspel prepričati, da mi je šel na roko. Že ob tričetrt na sedem sem šel dol v jedilnico in si pričel ogledovati slike, razobešene po stenah. Kmalu se je pojavila tudi kuharica in mi prinesla kavo z mlekom. Kaj hitro sem pospravil precej boren zajtrk, sestavljen iz žemljice, namazane z maslom in marmelado. Ko sem par minut čez 7.uro porinil kolo na glavno ulico v Judenburgu, ni bilo nikjer žive duše. Mesto je še spalo.  Sledil sem zelenim tablam, ki so me kmalu pripeljale iz mesta. Sprva sem vozil med polji in za seboj opazoval obrise mesta, ki je počasi izginjalo v jutranji meglici.

iz Judenburga

Potem sem prišel v zelene gozdiče smrečja, pred seboj pa sem že opazil prve jutranje sprehajalce, ki so prišli v naravo s svojimi kosmatimi hišnimi prijatelji. Prva vasica, do katere sem pripeljal, je bil Möbersdorf, naslednja vas pa Unzdorf. V tej vasi je postavljena informacijska tabla, na kateri sta ponujeni dve varianti poti Murradweg. 

Pri južni varianti pot ostaja na desnem bregu reke in mimo Fischinga ter Apfelberga (Jabolčni hrib) pripelje do Knittelfelda.Druga varianta je nekoliko daljša. Ta krene v levo preko Mure in pripelje v Zeltweg. Nato po levem bregu Mure mimo Spielberga prav tako pripelje do Knittelfelda.

tabla v Mobersdorfu

Zeltweg je  bil v preteklosti zelo pomemben kraj za avtomobilski šport, saj je tam nekdanje dirkališče Zeltweg Aichfeld, ki  je leta 1964 celo organiziralo dirko formule 1. Kraj ima danes okrog 7.000 prebivalcev in premore letališče. Dirkališče je opuščeno.  Mesto sem videl iz daljave, odločil pa sem se za južno varianto preko Fischinga. Do Apfelberga sem potreboval dobro uro kolesarjenja. 

Mura pri Apfelbergu

Le nekaj minut za tem sem prikolesaril v Knittelfeld. To je malo večje mesto, šteje namreč okrog 12.000 prebivalcev. Leži na nadmorski višini  645 metrov.  Torej sem do tega mesta opravil že večino spusta od začetnih 1800 m nad morjem, saj je Radgona le še kakih 200 m nad morjem.  V wikiju sem z zanimanjem prebral, da mestece slovi po tem, da je za Gradcem dobilo drugi krematorij na avstrijskem Štajerskem. Kaj bi mi brez wikipedije ? Mesto sem obvozil po južni strani in nadaljeval proti kraju St. Lorenzen. V tem delu poti ni kolesarske steze, ki bi bila ločena od drugega prometa. Nekaj kilometrov pot vodi po lokalni cesti  od Knittelfelda proti Leobnu na desnem bregu reke.  Ob njej teče železniška proga, avtocesta pa je na drugi strani reke.  Malo pred 9.uro sem privozil v kraj St. Stefan ob Leoben. Veliko krajev v dolini reke Mure ima imena po raznih svetnikih in svetnicah .  Vreme je bilo oblačno, mestoma je tudi rahlo rosilo. A padavine niso bile tako močne, da bi bilo treba obleči dežno pelerino.  Sredi vasi je gostilna Monte Christo,  zelo lepo urejena, z rožami povsod.

cafe Monte Christo v St. Stefanu

kolesarji si ogledujejo vaške cerkve

Ustavil sem se, popil kavico z mlekom in malo pretegnil noge ter spočil zadnjo plat.  Malo za vasjo sem po nadvozu prečkal avtocesto in hitro zatem sem bil zopet v kraju z imenom St.Michael, to pot je to svetnik Miha pri Leobnu.  Nekaj časa me je potila vodila po regionalni cesti, pa nazaj čez Muro in zopet po kolesarskih stezah do Leobna. Tja sem privozil ob 10.uri.  Skoraj 60 kilometrov poti je za menoj, minilo pa je manj kot tri ure od odhoda iz Judenburga.

ob Muri proti Leobnu

V Leobnu me kolesarska pot popelje na glavni mestni trg, pred mestno hišo. Parkiral sem kolo pred kavarno in naročil pivo. Nato sem se peš odpravil po trgu naokrog in slikal lepo obnovljene stare palače. Od zgodovinskih poslopij je najbolj zanimiva stara mestna hiša, pa tudi mestni stolp z uro.  
 

Leoben

Leoben - most čez Muro in mestna vrata

Glavna mestna cerkev je St. Xaver  iz leta 1660, lepša pa je cerkev St. Jakob, zgrajena v romanskem slogu, notranjost je v baročnem slogu.  Leoben je s 25.000 prebivalci  drugo največje mesto  v avstrijski zvezni deželi Štajerski in tudi drugo največje mesto (za Gradcem) ob celi trasi kolesarske poti Murradweg.  Mesto premore lastno univerzo, ki je specializirana za rudarstvo.  V okolici mesta so bili številni rudniki železove rude. V bližnjem Donawitzu je še danes sedež velike jeklarne Voestalpine AG. V Leobnu je bil osnovan prvi ženski  samostan na današnjem ozemlju Avstrije, to je benediktinski  samostan Göss, ki je bil ustanovljen že leta 1022. V mestu je cel kup cerkva, med njimi so tudi luteranske.  Danes je najbolj pomembna veja industrije v mestu pivovarstvo. Celotno mesto je v znamenju pivovarne Gösser. Pivovarna v tem mestu je bila prvič omenjena že leta 1459. V pivovarni je menda tudi muzej, pa me ni toliko zanimal, da bi si vzel kaj časa zanj. 

Leoben - glavni trg

Leoben - palača Hacklhaus

Od Leobna vozim proti naslednjemu večjemu kraju Bruck an der Mur. Razdalja je 17 kilometrov. V tem delu se reka precej umiri in teče bolj počasi kot v zgornjem  toku. Kolesarska pot vodi ob regionalni cesti in se mestoma kar oddalji od reke.  Ob cesti opazim vrtnarije z rožami. Z zanimanjem preberem obvestilno tablo, da si lahko kar sam nabereš šopek po svojem okusu, potem pa se zglasiš pri blagajni v vrtnariji, ki je par sto metrov naprej ob cesti.  Pri nas bi tak eksperiment najbrž pomenil ekonomsko smrt za lastnika. Dvomim, da bi kaj več kot polovica "kupcev" tudi plačala svoj izbor rož.

cvetlična "samopostrežba"

Nekaj čez 11.uro sem v Brucku. Bruck an der Mur je manjše mesto, šteje okrog 13.500 prebivalcev. Vendar je to pomembno železniško in tudi cestno križišče, saj leži na relaciji Dunaj - Gradec. V Brucku reka Mura napravi oster ovinek. Doslej je tekla proti vzhodu oziroma blago proti jugovzhodu, tu napravi oster ovinek  in prične svojo pot proti jugu.   Tudi v Brucku je nalepši del mesta glavni trg, na katerem so skoraj vse najbolj pomembne mestne palače.  Najbolj znana je Kornmesser haus.  

Bruck an der Mur - mestni grb z mostom čez Muro

Bruck an der Mur - glavni trg

Od Brucka an der Mur proti Perneggu in Frohnleitnu je reka stisnjena v sotesko med hribi. Ob reki so nekako umestili železniško progo in cestno povezavo proti Gradcu, kolesarska pot pa v glavnem sledi železniški progi.  

proti Perneggu

Malo za krajem Pernegg se je kolesarska pot odcepila od reke in pričela vzpenjati proti cerkvi, ki je locirana na vrhu vasi. Kakih 200 m pred seboj sem  opazil žensko na kolesu, prav tako z nahrbtnikom na ramah.  Malo sem pritisnil na pedale, da bi jo do vrha hriba ujel in prehitel. Ko sem zopet dvignil glavo in pogledal naprej, ženske ni bilo nikjer več. Ali je kam zavila ali pa je res močneje od mene kolesarila v hrib in že zavila v desno, kamor se je obrnila kolesarska pot.  Zdelo se mi je malo čudno,  a si nisem belil glave s tem. Najbrž je zavila za cerkev, medtem ko sem gledal kam drugam.  Spustil sem se v dolino na drugi strani hriba proti vasi Mixnitz in na svoje začudenje opazil to isto žensko dober kilometer pred seboj.  Ta mora biti pa res dobra kolesarka, če me je s tako lahkoto pustila zadaj pri vožnji v hrib. Počasi sem jo dohiteval. Potem pa sem le opazil, kje se skriva odgovor. Gospa je imela električno kolo. Motorček je zelo majhen in se ga od daleč sploh ne da opaziti. Ko se cesta postavi malo pokonci, kolesar  vključi pomoč motorja  in premagovanje vzponov postane mačji kašelj. Od tega trenutka dalje sem bolj pozorno opazoval kolesa kolesarjev, ki so mi vozili nasproti. Pot nasproti toku Mure ima namreč zanesljivo več vzpona kot varianta ob toku navzdol. In z začudenjem sem ugotovil, da ima skoraj polovica vseh, ki so kolesarili opremljeni s prtljago in mi vozili nasproti, kolesa opremljena z elektromotorji. Tako vožnja navkreber res ni več težavna.    

kolesar na kolesu z motorjem - Bruck

kolesarka na električnem kolesu, ki mi je ušla v klanec

Sledil je eden lepših delov poti. Ozka kolesarska pot se je povzpela med gozdove na levem bregu reke in skozi soteske vodila ob toku navzdol.  

proti Frohnleitnu

Ob 13.15 uri sem pripeljal v kraj Frohnleiten. Mestece je videti starinsko in je zelo lepo urejeno. Malce spominja na Bad Radkesburg.  Nadmorska višina mesta je 438 metrov. Mesto šteje blizu 7.000 prebivalcev.  Od Gradca je oddaljeno še dobrih 30 km, od Judenburga pa sem danes prevozil že stotico.  Lega mesta je značilna, postavljeno je bilo na kraju, kjer Mura napravi veliko koleno. Zapeljal sem se v center mesta in si privoščil krajši postanek v eni izmed gostiln na glavnem mestnem trgu.  Vsa ta mesteca na zgornjem Štajerskem so si podobna. Imajo lepo urejene glavne trge pravokotne oblike. Okoli trga so nanizane obnovljene stare palače, blizu je cerkev, na trgu so različni kipi in vodometi, vmes pa posejani lokali s ponudbo hrane in pijače. Mesta so vzorno čista in vsa v znamenju rož. Vse deluje čisto, vzdrževano in urejeno, kot iz škatlice.  

Frohnleiten - glavni trg

Le nekaj kilometrov za Frohnleitnom sem pripeljal do table, ki mi je sporočila, da se bližam gradu Rabenstein.

grad Rabenstein od daleč

 Grad čepi na skali kakih 100 metrov nad reko Muro, na desni strani reke. Na parkirnem prostoru pod gradom sem opazil nekaj osebnih avtomobilov in tudi nekaj zaklenjenih koles. Odločil sem se, da ta grad obiščem. Zaklenil sem kolo in se odpravil proti dvigalu, s katerim se lahko povzpneš do gradu. Pri vhodu je avtomatska blagajna, kjer moraš kupiti vstopnico. Nekaj časa sem poskušal metati denar vanjo, a mi ga je vedno izpljunila nazaj. Tako sem se spravil v dvigalo in pritisnil na gumb za gor. Dvigalo je potegnilo in bil sem v gradu. Ogledal sem si vse prostore in se vpisal v knjigo obiskovalcev. V gradu je tudi taverna, v kateri sem videl kar precej turistov, med njimi tudi številne kolesarje.  Ker sem počival že v Frohnleitnu, nisem imel potrebe po osvežitvi. Tako sem kaj kmalu poiskal pot navzdol s hriba in se peš vrnil do kolesa.   

na grajskem dvorišču

Naslednji kraj ob poti je bil Peggau. Tod je bila rečna struga videti precej prazna. Najbrž je pretočna elektrarna  odprla zapornice. Ob 15.uri sem pripeljal v kraj Gratwein, ki je le še kako uro kolesarjenja oddaljen od Gradca. Usedel sem se v bife ob reki, ki je sodil h kompleksu teniških igrišč. Napravil sem nekaj posnetkov, potem sem fotoaparat odložil na mizo. Ko sem popil pivo, sem šel k šanku plačat, nato sem nadaljeval kolesarjenje proti Gradcu. Po prevoženih dveh ali treh kilometrih sem hotel  posneti fotko. Tipal sem po žepih, a fotoaparata ni bilo nikjer. Prebrskal sem še žepe nahrbtnika, prav tako brez uspeha. Treba bo nazaj. Ko sem se pripeljal do bifeja, so se mi vsi gostje režali. Vprašali so me, ali sem kaj pozabil.  Eden od gostov je nejevoljno potegnil moj fotoaparat iz žepa. Očitno si ga je že prisvojil in je bil kar malo razočaran, ker sem se tako hitro vrnil. Če bi prišel nazaj v bife le malo kasneje, ga najbrž ne bi bilo več, saj je bilo tudi njegovo pivo že bolj pri koncu. Tako bi ostal brez vseh slik, posnetih prve tri dni.

na tej mizi sem pustil fotoaparat, zdajle ga še imam v rokah

Ob 16.uri sem prikolesaril v mesto Gradec. To mesto sem že večkrat obiskal in si že ogledal mestni center ter sloviti stolp z uro na hribu Schlossberg.  Zato se tokrat nisem nameraval kaj dosti obirati po mestu. Sprva je kolesarska pot skozi mesto tesno sledila reki. Potem sem prišel do točke, kjer je bila nadaljnja pot ob reki zaprta zaradi delovišča in moral sem zapustiti oznake kolesarske poti in tudi reko. Kar na slepo sem vozil proti jugu in res sem se malo zatem zopet uspel vrniti proti Muri.

Gradec - izza hriba kuka sloviti stolp z uro na Schlossbergu

Gradec ali po avstrijsko Graz je največje mesto avstrijske zvezne dežele Štajerske , drugo največje mesto v Avstriji in tudi največje mesto ob celem toku Mure. Mesto šteje približno 270.000 prebivalcev in je večje tudi od Ljubljane.  Na tem kraju je najbrž sprva bila utrjena slovanska naselbina, od katere izvira ime mesta Gradec. Nemško ime Graz se prvič  pojavi leta  1128. V 14. stoletju se v mestu naseli  dinastija Habsburžanov, ki je z gradu Schlossberg dolga stoletja vladala širši okolici mesta, uspelo jim je zasesti tudi avstrijski prestol.  Grad Schlossberg je bil edina utrdba daleč naokrog, ki je Turki v svojih osvajalnih pohodih v 15 in 16.stoletju niso nikdar zavzeli. Leta 1809 je Napoleon napadel Avstrijo in neuspešno oblegal tudi grad Schlossberg. Po porazu avstrijske vojske pri Wagramu so Francozi zahtevali,  da Avstrijci podrejo utrdbe na hribu. Ostal je samo sloviti stolp z uro, ki je danes največja znamenitost mesta. Vidimo ga skoraj na vseh razglednicah, ki so naprodaj v Gradcu.  V Gradcu je zelo močna univerza s številnimi fakultetami, na katerih študira tudi veliko slovenskih študentov (najbolj znane so medicinska, tehniška in pravna fakulteta, pa tudi za glasbo in upodabljajoče umetnosti). Ob reki sem opazil zanimivo moderno poslopje. To je slovita hiša moderne umetnosti z imenom Kunsthaus. Mestno središče Gradca je na seznamu Unescove kulturne dediščine, kar pomeni, da ga je vsekakor vredno obiskati.  Ampak ne danes.  Bil sem že kar utrujen od celodnevne vožnja, a nisem nameraval prenočiti v Gradcu. Skušal bom zdržati še kako uro ali dve na kolesu in priti do Wildona.

Gradec - modernistični Kunsthaus

Ob pol šesti uri popoldan sem pred seboj zagledal visok rdeč dimnik. To je Kalsdorf, industrijsko naselje v bližini Gradca. Vozil sem mimo njiv, posejanih s koruzo in mimo velikih skladiščnih hal. Kalsdorf je eno izmed najhitreje rastočih mest na Štajerskem.  V zadnjih 15 letih se je prebivalstvo skoraj podvojilo. Tu ima obrat tovarna tovornih vozil Scania. V bližini je graško letališče Thalerhof, mimo kraja vodi avtocesta iz Italije in Slovenije proti Dunaju in Münchnu, skozenj pelje tudi železniška proga. Tako se je Kalsdorf razvil v močno logistično središče, kjer se skladiščijo in pretovarjajo velike količine blaga vseh vrst.  

pred Kalsdorfom

Od Kalsdorfa do Wildona je še nekaj kilometrov poti, teren pa je lahek za vožnjo, saj ni več nobenih vzponov. Pot se zlagoma spušča.  Wildon ima nadmorsko višino 314 metrov, kar je za 40 metrov nižje kot Gradec. Malo pred 18.uro zvečer sem v Wildonu.

Wildon

V tistem bifeju pri teniškem igrišču, kjer sem pozabil na fotoaparat, sem našel wifi in ga izkoristil, da sem si rezerviral prenočišče v Wildonu. Izbral sem si gasthaus  "Zum Goldenen Löwen", kar pomeni  "Pri zlatem levu". Penzion naj bi bil na Zgornjem trgu - Oberer Markt.  Ko sem pripeljal v naselje Wildon, sem na levi strani glavne ceste videl rumeno poslopje, v katerem je gostilna. Z velikimi črkami je bilo na fasadi napisano ime Gasthaus Strohmaier, nikjer pa nisem videl kakega napisa o zlatem levu. Malce mi je bilo sumljivo, ker je bajta zelo spominjala na tisto na sliki v mojem vodničku.

Wildon - gasthaus Strohmaier, kjer sem prespal

Vseeno  sem odkolesaril po klancu navzgor v center mesta. Gledal sem naokrog, a nikjer na trgu ni bilo penziona z imenom, kot sem ga iskal. Vprašal sem neko gospo, ki je stopila iz lekarne za mojim hrbtom. Poslala me je nazaj dol po klancu, prav do tiste gostilne, ki sem jo videl ob prihodu v Wildon. Ko sem prišel na parkirni prostor, sem šele opazil droben napis, ki je omenjal zlatega leva.  Po telefonu sem se z lastnico penziona dogovoril za ceno 25 evrov, z zajtrkom vred. V knjižici  - vodničku po kolesarski poti imajo sicer napisano cena 30 evrov, a sem malo pobarantal in brez težav zbil ceno. Zgleda, da nimajo ravno preveč navala kolesarjev, saj je Radkesburg dokaj blizu Wildona, pa tudi sosednji Gradec najbrž pritegne več turistov kot razmeroma nepoznani Wildon. 

Ko sem se stuširal in preoblekel, je pričelo močno deževati. Tako sem se odločil, da ne grem več nikamor iz objekta. Stopil sem dol do šanka in naročil večerjo.  Večerjal sem tipično avstrijsko hrano - wienerschnitzel, krompirjevo solato in pivo. Po večerji sem se spravil v posteljo in ob vključenem televizorju poslušal škrebljanje dežja, dokler me ni pobralo. Padalo je vso noč.  Ko sem izbiral termin za to pustolovščino, je bilo napovedano lepo vreme za ves teden.  To pot z meteorologi res nisem imel sreče.  

Pregled današnje etape (iz vodnika Murradweg):

 Od Judenburga do Leobna - 54 km
Od Leobna do Gradca - 77 km 
Od Gradca do Wildona (Lipnice) - 26 km 

Danes sem po stanju števca na kolesu prevozil 167 km. Po podatkih iz vodnika naj bi bilo 2038 metrov spusta in 1620 m vzponov. Imel sem občutek, da je bilo drugi dan vseeno nekaj lažje kolesariti, saj so bili vzponi večinoma bolj položni kot prvi dan.