Dan 2 Sticklerhütte - izvir Mure - Muhr - Tamsweg - Murau - Judenburg , 135 km

Sobota, 15.8.2015, Sticklerhütte - izvir Mure - Muhr - Tamsweg - Murau - Judenburg , 135 km

Zjutraj sem vstal ob 06.30 uri. Spal sem odlično, vendar sem se ponoči vseeno večkrat zbudil, saj je nekajkrat močno deževalo, tudi z grmenjem. Najprej sem stopil na plano in pogledal, kako je z vremenom. Vse je bilo mokro, po okoliških vrhovih so se vlekle megle, a deževalo ni več.  Za šankom je že bil oskrbnik, povedal mi je, da je na voljo samopostrežni zajtrk. Naročil sem kavico z mlekom, nato sem si postregel z zajtrkom. Odlične domače salame, sir, maslo, marmelada, med, domači kruh. Najedel sem se do sitega, nato pa stopil k šanku, da plačam. Na moje presenečenje me je oskrbnik vprašal, ali  sem morda član planinske organizacije. Na spletni strani koče sem sicer videl podatek, da je spanje za člane planinske organizacije za polovico cenejše (10 eur namesto 20), a sem bil prepričan, da to velja samo za avstrijsko planinsko zvezo. S seboj sem imel našo planinsko izkaznico in sem mu jo želel pokazati. Pa je sploh ni maral pogledati, rekel je, da je že v redu in mi zaračunal samo polovičko za spanje na skupnih ležiščih.  Ko sem plačeval, so k zajtrku prišli tudi oni trije kolesarji, s katerimi sem klepetal prejšnji večer. Pozdravili smo se, nato pa sem oblekel termoflis in si oprtal nahrbtnik.Grem na pot k izviru Mure. Do tja naj bi bilo uro in pol hoda.

kažipot k izviru Mure pred kočo

Jutro je bilo sveže, zato sem stopil malo hitreje.  Sprva kolovozna pot se je le malo višje ob toku Mure spremenila v blatno planinsko pot.  Hodil sem po dnu gorske doline, na desni se je nad mano bočila gora Weisseck (2711 m). Na levi je kraljeval  tritisočak Grosse Hafner (3076 m), izza njega sta na njegovi desni kukala Ankogel  (3252 m) in Holchalmspitze (3320m).  V dolini so se pasle krave, ki so me radovedno ogledovale, s poti pa se mi niso umaknile.

Kmalu se je dolina zelo zožila, blatna pot pa je vodila tesno ob potočku, v katerega se je spremenila Mura.  Ob poti je bilo na planini nekaj opuščenih pastirskih stanov, kritih z lesenimi skodlami. Zelo podobne planine, kot so v naših Alpah.  Po tričetrt ure ne preveč naporne hoje sem bil že skoraj v zatrepu doline med vrhovi Nebelkareck (2535 m),  Grosser Reicheschkogel (2413 m) in Weinschnabel  (2754 m).

Pred seboj sem videl skalno pečino, iz katere je brizgala voda. Tu je torej izvir Mure. Pripravil sem fotoaparat in s samosprožilcem posnel selfija.

Nato sem si v plastenko natočil sveže izvirske vode. Danes bom imel za okrepčilo po poti svežo vodo z izvira Mure. Povzpel sem se še nekaj metrov nad izvir Mure in pogledal nadaljevanje planinske poti, ki vodi preko hribov v sosednjo gorsko dolino. Ob 08.uri sem se pričel vračati proti planinski koči. Ko sem bil še nekaj minut hoda oddaljen od nje, so mi nasproti prišli oni trije Avstrijci, ki so šele sedaj končali z zajtrkom. Pozdravili smo se in odšli vsak na svojo stran. Kasneje jih nisem več srečal, njihove etapa so bile pač malo krajše od mojih.  

Ob pol deveti uri sem bil zopet pri koči. Pot tja in nazaj mi je vzela uro in pol, toliko kot je na tabli navedeno samo za vzpon do izvira. Ni slabo. Šel sem v kočo in naročil borovničevca za moč. Na moje začudenje mi je oskrbnik odvrnil, da borovničevca nima, ima pa dobro medeno žganje. Kaj sem hotel, naročil sem tega in ga zvrnil za uspešen start. Nato sem se poslovil od prijaznega oskrbnika in njegove žene, ki je pokukala iz kuhinje, da bi se poslovila.  Stopil sem do kolesa. Najprej sem potipal penasto podlogo na sedežu,  katero sem sinoči pozabil sneti s sedeža. Bila je popolnoma premočena. Snel sem jo s sedeža, jo ožel, kolikor sem mogel,  nato pa pospravil na dno nahrbtnika.  Pogledal sem na števec kolesa in si zapisal stanje - 3430 km.  No, pa krenimo.  Poslikal sem še informacijsko tablo,  ki označuje startno točko, potem pa pričel s spustom v dolino. 

pričetek poti Murradweg

Prvi del poti predstavlja makadamska cesta, ki se kar strmo spušča  ob gorskem potočku, kakršen je tod Mura.

prvi del spusta, v ozadju tritisočak Hafner

 Ob poti je lesena kapelica, pri kateri se odcepi makadamska cesta do pastirskih stanov ali morda celo vikendov.  Po planinskih pašnikih se pase govedo.  Po pol ure spusta sem pri mostu čez Muro, za katerim je zapornica. Do tod se da priti z avtomobilom, naprej gredo lahko le lastniki parcel in tisti, ki imajo dovoljenje lastnika planinske koče. To velja predvsem za kombi, ki do koče vozi kolesarje.  Od te zapornice je do Sticklerhutte  eno uro hoda. 

Od tod naprej proti dolini je cesta asfaltirana. Kmalu sem pri lepem slapu, katerega sem slikal že prejšnji dan.  Le malo nižje leži prekrasno planinsko jezerce.  Mislim, da gre za akumulacijsko zajetje na Muri, v jezu pa je manjša elektrarna. 

Pri gostilni Arsenhaus cesta napravi velik ovinek, nato sledi krajši vzpon.  Ne da se mi mučiti po makadamskem klancu, zato stopim s kolesa in porivam kolo tistih nekaj metrov navkreber.  Pri kmetiji Jedl se pod menoj odpre gorska dolina Lungau. Megle se vlečejo nizko, tu in tam rahlo prši droben dežek. A vreme se počasi izboljšuje.  Tudi vremenska napoved obeta za danes lepo vreme.  

vas Muhr

Ob 09.30 uri pripeljem do parkirnega prostora v vasici Muhr, kjer sem včeraj pričel svojo pot s kolesom.  Prvi odsek poti - od koče Sticklerhutte do vasi Muhr je meril 14,3 km. Višinska razlika spusta je 861 metrov, pa tudi 261 metrov skupnih  vzponov je na tem delu poti. Na parkingu v vasi Muhr stoji avtobus. Iz njega so se vsule trume kolesarjev, ki pripravljajo vsak svoje kolo.  Ta skupina je najbrž prišla iz Salzburga, od koder so prav tako organizirani avtobusni prevozi na izhodišče kolesarske poti Murradweg. 

parkirni prostor na koncu vasi Muhr

Obilno deževje pomoči je dodobra napolnilo vse potočke, ki se zlivajo iz okoliških gora v dolino Lungau. V Muhru je Mura že kar močan potok, prava mala reka. Voda je bistra, tok pa precej hiter.  Na prvem delu poti od Muhra proti kraju St. Michael im Lungau še ni urejene kolesarske poti. Vozim po lepi in široki regionalni cesti, promet je v soboto dopoldan le redek.  Megle se dvigujejo po pobočjih hribov, vozišče se počasi suši.  
 

Mura za vasjo Muhr

Kmalu pridem do odcepa, kjer se lepa asfaltirana kolesarska pot, široka kaka dva metra, odcepi od regionalne ceste in ob levem bregu Mure vodi  ob toku reke navzdol.   Pot je dobro označena, ob njej so zelene table z napisom R2 Murradweg.   Ponavadi so na tablah tudi napisane razdalje do naslednjega večjega kraja.  

oznake poti so dobre

Pot se občasno dvigne za 30 ali 50 višinskih metrov, pa ponovno spusti vse do reke.  Ob njej so na vsakih nekaj kilometrov lepo urejena počivališča. Ponekod so klopce in mize, spet drugod tudi nadstreški, ki nudijo malo zavetja v primeru dežja.  Okolica je izredno čista, nikjer  nobenih smeti ali celo divjih odlagališč. Na vsakem cestnem križišču so razpostavljene table, s katerimi okoliški gostilničarji obveščajo o svoji ponudbi in vabijo kolesarje na obisk.  Nekaj minut čez 10.uro vozim skozi vasico Glashütte. Hiše so lepo urejene, na vseh oknih in balkonih rože, ljudi pa nikjer nobenih.  Tu in tam prehitim kakšnega kolesarja ali dva. Večinoma so starejši, upokojenci.  Le par minut od te gorske vasice naprej vozim proti kraju St. Michael, katerega vidim na svoji levi, vendar me kolesarska pot vodi mimo naselja.  

lepo urejeno počivališče za kolesarje

St. Michael je močno turistično naselje. Nad mestecem je na jugu veliko smučišče Katschberg, ki premore okrog 70 km smučarskih prog.  Obsežna smučišča so tudi na severni strani mesta, na pobočjih gore Speiereck (2414 m). Na drugi strani te gore je še bolj znano  smučišče Mauterndorf.  V kraju St. Michael  je več kot 150 prenočišč, v glavnem so to manjši družinski hoteli.  Smučišča so na višini od 100 do 2200 metrov.  Kraj leži na višini 1075 metrov in šteje približno 3600 prebivalcev.  V tem kraju je veliko cestno križišče, kjer se razcepijo ceste, ki povezujejo Solnograško in Koroško. Tauernska avtocesta A10 cesta vodi do Salzburga, drugi krak te avtoceste pelje do Spittala an der Drau in Villacha (Beljak).  

kraj St. Michael v dolini Lungau

V tem kraju se prične (bolje rečeno konča) tudi slovita železniška proga  Murtalbahn. Po njej poleg tovornih vlakov z dizelskimi lokomotivami vozijo tudi turistični vlakci, katere vlečejo starinske parne lokomotive (http://www.stlb.at/nostalgiefreizeit/dampfzugfahrten/). Turistični vlakec vozi na relaciji od Tamswega do slabih 40 km oddaljenega mesta Murau , vendar samo v poletni turistični sezoni,  v času od junija do konca septembra.  Menda je za kolesarje prevoz od Muraua do Tamswega brezplačen.V vasici Stranach, ki je le streljaj pred St. Michaelom,  si privoščim prvi krajši postanek. Ob cesti je slikovita gostilna  - Gasthof Stranachwirt. Pred gostilno si kolesarji dajejo opravka s svojimi kolesi. Naročim kavico in malo pretegnem noge.  Na steni ene izmed hiš v tej vasi opazim avtomat, ki za ceno 8 evrov ponuja rezervne zračnice za kolo. Na voljo je 6 različnih dimenzij. Ni da ni. 

vas Stranach - lep gasthaus

avtomat za zračnice

Naslednji kraj na današnji poti je prav tako turistično močno razviti St. Margarethen im Lungau. Še pred vasjo vozim mimo lepo urejenega igrišča za golf, ki je locirano med reko Muro in okoliškimi hribi. Že ob tej dopoldanski uri je na igrišču videti kar nekaj igralcev golfa, ki se z električnimi vozički prevažajo od zastavice do zastavice in tolčejo bele žogice v tiste majhne luknje.  Ob kolesarski poti vidim  nov prometni znak - "nevarnost zadetka z žogico za golf". Še dobro, da imam na glavi čelado!

mimo igrišča za golf

Ta kraj mi še najbolj ostane v spominu po kovinskem kipu krave, ki stoji na travniku pred vaškim gasthofom in po treh domačinih, ki so prišli iz te gostilne. Starejša gospa je bila oblečena v narodno nošo iz teh krajev, pa tudi oba gospoda sta imela lajbiče z gumbi, ki spominjajo na lovsko uniformo. Pri nas so v narodne noše oblečeni samo še narodno-zabavni ansambli, tod pa je to še vedno običajno praznično in nedeljsko  oblačilo. Tudi v naslednjih dneh sem pogosto videval domačine v irhastih hlačah z naramnicami, gospe pa v dirndlih.

gostilna v bližini St. Margarethena

Naslednji krajši postanek sem imel pri vasi Pischeldorf. Na svoji levi sem ob vznožju manjšega hriba opazil lep grad in ustavil sem se, da bi ga poslikal. Mimo je prikorakal nek domačin in vprašal sem ga, kateri grad je to. Povedal mi je da je to grad z imenom Moosham.  Zgrajen je bil v 12.stoletju, sedaj pa je lepo obnovljen. V njem je muzej, v katerem so rimske izkopanine iz bližnje okolice, pa tudi predmeti iz dobe inkvizicije, ko so na gradu Moosham mučili ženske, obtožene kot čarovnice  in jim sodili.

grad Moosham

Ob 11.uri sem bil v  vasici  Neustatt.  Označbe so me vodile preko mostu na drugo stran Mure. Na koncu vasi se je kolesarska pot zopet vrnila na desni breg reke.  Do Tamswega, naslednjega večjega kraja je še dobrih 6 kilometrov. Do tja sem vozil še slabih 20 minut. Tamsweg je upravni sedež doline Lungau in šteje blizu 6.000 prebivalcev.  Nadmorska višina Tamswega je še vedno nad 1000 m, natančno 1022m. V tem mestu Mura dobi svoj prvi močnejši pritok- to je rečica Lessachbach.  Največja znamenitost Tamswega je romarska cerkev sv. Leonhardta, ki je takoj za baziliko v kraju Mariazell drugi najbolj obiskani romarski kraj v celi Avstriji.

lutka Samsona- ena od značilnosti te doline

V Tamswegu se nisem zaustavljal, vozil sem naprej  po levi obali reke. Pred menoj je vozila večja skupina kolesarjev in lep čas sem vozil par sto metrov za njimi. Malo pred Ramingsteinom smo ponovno prečkali reko po  nadkritem lesenem mostu. Takoj za mostom je treba še preko železniške proge in mesto je kar nevarno, saj morebitni vlak zagledaš šele zadnji trenutek.  Ko sem zapeljal preko proge, je nasproti toku reke pripeljal vlak in slišal sem, da je strojevodja pred mostom dvakrat potegnil za piščal in tako opozoril kolesarje, ki so se bližali progi. Naslednjih nekaj kilometrov je asfaltirana kolesarska pot vodila tesno ob progi in reki skozi ozko sotesko.  

V Ramingsteinu se dolina malo razširi, kolesarska pot pa se povzpne na višino nad reko na levem bregu.  Nad tem krajem je grad Finstergrun, kjer je sedaj urejeno otroško letovišče. Sledil je zelo razgiban del poti, ko se je pot nekajkrat kar lepo dvignila nad reko. Na enem izmed takih bolj napornih vzponov sem končno dohitel skupino kolesarjev, za katerimi sem vozil vse od Tamswega. Na vrhu klanca so si privoščili postanek, sam pa sem se kar takoj spustil  po klancu nazaj dol proti reki.

grad Finstergrun

počitek na vrhu klanca

...in strm spust nazaj k reki

Ob 12.uri sem privozil v kraj Predlitz.  Tukaj v Muro priteče desni pritok Turrach.  Še pol ure vožnje po  ozki asfaltni kolesarski stezi  tik ob reki in pred menoj je bil kraj Stadl an der  Mur.  Ta vas s približno 1.000 prebivalci upravno že sodi pod Murau. Tudi v okolici te vasi so številna smučarska središča. Cela ta dolina se v glavnem preživlja s turizmom, še zlasti z zimskimi aktivnostmi.  O tem pričajo številne informacijske table, ki vabijo na smučišča. Urejene pa so tudi številne pohodniške poti, ki vodijo na posamezne vrhove v Visokih Turah. Od Stadla do Muraua je še dobrih 16 km poti in tudi v tem delu je kar nekaj napornih vzponov. 

Stadl an der Mur

Ob 13.uri pripeljem do St. Lorenzena. Tudi to je turistični kraj. Ob kolesarski poti je golf igrišče. Kraj je sedež smučarskega območja Kreischberg.  Urejene  smučarske proge se nizajo vse do vrha gore z istim imenom, ki je na višini 1981 m. Najbolj zanimive v tem kraju so lesene počitniške hišice.

vikendi v St.Lorenzenu

V tem kraju sem prvič od blizu videl turistični vlak Murtalbahn, vendar je bil tokrat vlečen z dizelsko lokomotivo.  Ob srečanju mi je strojevodja prijateljsko zapiskal. 

vlak Murtalbahn

Ob 13.30 uri sem pripeljal v mesto Murau. Do tega mesta sem danes prevozil že 67 kilometrov.  Vseh spustov je bilo v seštevku za 1190 višinskih metrov. Ni pa manjkalo tudi vzponov, bilo jih je kar za višinskih 887 metrov. Kolesarjenje ob toku Mure navzdol ni tak mačji kašelj, kot sem si domišljal doma. V prvem delu poti je kar precej vzponov. K sreči niso preveč dolgi, pri spustih na drugi strani klanca pa si zopet malo opomoreš.  Vendar pa lepi razgledi na rečno dolino in gore nad njo več kot odtehtajo vse napore.  
 

mesto Murau

Murau je lepo staro mestece v dolini reke Mure. Kraj je naseljen že od bronaste dobe dalje, ime Murau pa se v pisnih virih prvič pojavi leta 1250. Murau je na nadmorski višini 829 metrov.  Med drugo svetovno vojno je bilo v kraju taborišče za ujete zavezniške vojake.  Za turiste je najbolj zanimiv parni vlakec, ki v poletni sezoni vozi do Tamswega višje gori ob toku Mure. Ko sem pripeljal na glavni mestni trg, je tam potekala neka folklorna prireditev. Domačini so bili večinoma v narodnih nošah in so v rokah držali kozarce vina. Med njimi so bili pomešani številni turisti, katere sem prepoznal po oprtanih nahrbtnikih in lažjih oblačilih. Pred mestno hišo pa so bile razpostavljene orjaške figure Samsona.  Figura Samsona je značilnost doline Lungau. To so kake tri  ali štiri metre, včasih tudi do 6 m visoke lutke - velikani,  z močno brado in brki, oboroženi z mečem ali sulico in oblečeni v vojaško uniformo.   Ti velikani naj bi imeli svojo moč skrito v laseh.  Legenda o njih izvira iz starega testamenta, ko naj bi ti velikani premagali več tisoč Filistejcev.   V dolini Lungau je nastala tradicija prenašanja tega zgodovinskega junaka že v 17.stoletju. Običaj prenašanja figure Samsona je UNESCO uvrstil med kulturno dediščino Avstrije. V dolini Lungau naj bi bilo deset takih Samsonov, po eden tudi v Tamswegu, St. Michaelu in Ramingsteinu. Nisem uspel ugotoviti, od kod so prinesli tega, ki je bil danes na ogled na glavnem trgu v Murauu.

folklorna preireditev v Murauu - lutka Samsona

Ko sem poslikal dogajanje na glavnem mestnem trgu, sem se odpravil dalje. Do večera moram priti vsaj do Judenburga, to pa je še dobrih 6o km. Doslej sem držal povpreček 16 km opravljene poti na uro, vključno z vsemi počitki in postanki zaradi fotografiranja.  Če bom uspel nadaljevati s takim tempom do večera, bom  na današnjem cilju čez kake 4 ure, torej okrog 18.ure zvečer.  Naslednjo uro je bilo dokaj zahtevno kolesarjenje. Po dolgem klancu sem se povzpel do vasice Saurau. V klancu sem prehitel kar nekaj kolesarjev, ki so sestopili in kolo porivali navkreber.  V naslednjih dveh urah sem kolesaril skozi kraje Teufenbach,  Frojach in Scheiffling. Ustavil sem se pri zanimivem gradu Thalheimer Schonbrun, ki pa je v bolj zanemarjenem stanju. Obnovljen je le objekt na drugi strani ceste, ki je najbrž sodil h gradu. Zanimivi so mi bili tudi trije križi s Kristusom, nisem pa uspel ugotoviti, zakaj so kar trije na istem mestu.  

Nekaj minut čez 18.uro sem bil v Judenburgu.  Mimoidoče sem povprašal, kje je Burggasse, na kateri je penzion Reichsthaler. Že prvi dve ženski, na kateri sem se obrnil s vprašanjem, sta me usmerili v pravo smer.  V penzionu sem najprej pospravil kolo v shrambo, potlej  sem se z lastnikom dogovoril za spanje z zajtrkom. Potem sem šel v sobo, se stuširal in preoblekel v rezervne cunje - trenirko, natikače, termoflis. Nato sem se odpravil na ogled mesta, katerega sem nameraval zaključiti z večerjico.  
 

Judenburg - cerkev sv. Nikolaja

Judenburg je sorazmerno veliko mesto v tem koncu Avstrije, šteje malo več kot 10.000 prebivalcev.  Nadmorska višina mesta je 737 metrov.  Mesto je bilo naseljeno že v časih, ko je bila tod rimska provinca Norik. Kot trg  z imenom Judinburch se prvič omenja leta 1074. Ime mesta seveda ne pomeni nič drugega kot Judovski grad. O židovskih koreninah mesta priča tudi mestni grb, v katerem je glava bradatega Juda. V srednjem veku je bilo mesto pomemben trgovski center za železo, ker so v bližini znani železovi rudniki v Eisenerzu. Še v začetku 20.stoletja je bilo mesto pomemben jeklarski center, danes so tam le še ostanki nekdanje industrije. 

mestni grb Judenburga z glavo Juda

Za Slovence je Judenburg postal znan tudi zaradi upora vojakov slovenskega rodu, ki se je zgodil med I.svetovno vojno maja leta 1918. Vojaki v 17.pešpolku avstroogrske vojske bi morali odriniti na italijansko fronto, a se jih je okrog 1300 uprlo in v oboroženih bojih so osvojili več pomembnih objektov v mestu. Upor je bil v krvi zatrt, voditelji upora pa so bili pred naglim sodiščem obsojeni na smrt.  Drugi pomembni Slovenec, ki je deloval  v tem mestu, je Janez Puh (Johann Puch), ki je imel v Avstriji (v Gradcu) zelo znano in priznano tovarno koles in motorjev, kasneje tudi osebnih avtomobilov.  Puh je bil rojen leta 1862 v Sakušaku v bližini Ptuja, umrl pa je leta 1914. Danes imajo Puhov muzej tako v Sakušaku kot tudi v  Gradcu in Judenburgu.  Najbolj znani objekt v Judenburgu je mestni stolp z uro, ki je bil postavljen že v 15.stoletju in je z višino 76 m najvišji tak stolp v Avstriji.

Judenburg - stolp z uro

V njem je urejen eden najbolj modernih planetarijev v Evropi.  Žal je ob ob uri, ko sem bil pred njim, planetarij že zaprt. Napravil sem še nekaj posnetkov starega mestnega jedra, potem sem se spravil na večerjo v eno izmed gostilnic v mestnem centru.  

Judenburg - center mesta

Pregled današnje etape (karte iz vodnika Murradweg):

Od Sticklerhutte do Muhra - 14,5 km
Od Muhra do Muraua - 66,6 km 
Od Muraua do Judenburga - 52 km

Danes sem prevozil 155 kilometrov (po stanju števca na kolesu).  Kolesaril sem od 8.30 do 18.ure. Z nadmorske višine 1763 metrov sem se spustil  na 737 metrov, torej je bilo absolutne višinske razlike za dobrih 1000 metrov ( po podatkih iz vodnika je bilo ta dan skupno 2864 metrov spusta in 1841 metrov vzponov). Še pred pričetkom kolesarjenja sem  peš obiskal izvir Mure. Dovolj je bilo za prvi dan. Komaj sem se ulegel na posteljo in vključil televizor, sem že zaspal.