Dan 1 Radenci - Bad Radkesburg - Muhr - Sticklerhütte

Petek, 14.8.2015, Radenci - Bad Radkesburg - Muhr - Sticklerhütte 

V petek je bilo v Radencih lepo in toplo vreme, blizu 30 stopinj. Ob 12.30 uri sem oblekel kolesarska oblačila, si oprtal že prejšnji dan pripravljen nahrbtnik, nataknil kolesarsko čelado in rokavice ter zajahal kolo. Odpeljal sem se na bencinsko črpalko pri Mohorju in dodobra napolnil zračnice, nabil sem jih na 5,5 atmosfere. Med Radenci in Radgono je sicer speljana lepa sprehajalna pot ob Muri, a ni primerna za treking kolesa. Po njej nekateri vozijo z gorskimi kolesi, večinoma pa je bolj v rabi za sprehajalce, čeprav ima v imenu omembo, da je tudi kolesarska pot.  Tako sem se po kolesarski stezi  ob glavni cesti odpeljal skozi Šratovce,  od kraja Mele dalje pa po pločnikih ob glavni cesti vozil proti Gornji Radgoni. 

Že nekaj minut pred 13.uro sem bil pred hotelom Thermenhotel Radkesburger  Hof, na ulici Thermenstraße.  "Naš" avtobus je že bil pripravljen na parkirnem prostoru pred hotelom. Mladi in zelo prijazni šofer si je nadel zaščitne rokavice, nato pa vsenaokrog zbrane kolesarje  spraševal, do kod se kdo namerava peljati. Ko je zbral podatke od vseh čakajočih, je pričel zlagati kolesa v prikolico avtobusa. Najgloblje v prikolico je obesil kolesa tistih, ki smo povedali, da bi radi šli do Muhra, do končne postaje. Slišal pa sem, da so nekateri povedali , da želijo v Graz, drugi do Leobna. Očitno vsi ne nameravajo prevoziti celotne poti. Ker je pred nami vikend, bodo nekateri med njimi  najbrž kolesarili samo dva dni, do nedelje zvečer. Šofer nakladač je vsako kolo posebej obesil na kljuko, ki so bile v prikolici razporejene po obeh stranicah. Nato je vsako kolo še fiksiral z močnimi trakovi.  To vkrcavanje koles je trajalo kar nekaj časa.  Malo sem vlekel na ušesa, kaj se pogovarjajo ljudje okrog mene. Vsi so govorili nemško, nobenega Slovenca ali kakega drugega tujca ni bilo med njimi. Velika večina je bilo starejših, najbrž upokojenci. Sem pa opazil tudi nekaj mlajših parov in dve ali tri družine z otroci. 

nalaganje koles v prikolico avtobusa

Kmalu po 14.uri je bilo natovarjanje koles končano in vsi kolesarji smo se posedli v avtobus. Odpeljali smo se proti Špilju, kjer smo zapeljali na avtocesto proti Gradcu.  Med Bad Radkesburgom in Muhrom je razdalja dobrih 300 km in računal sem, da bomo na cilju v kakih štirih urah. A pokazalo se je, da ima šofer drugačne načrte.  Pri Gradcu je avtobus zapeljal z avtoceste in v mesto Gradec. Izstopila sta prva dva potnika in voznik si je nataknil rokavice ter jima snel še kolesi iz kljuk v prikolici. Nato smo se peljali nazaj na avtocesto, a le za kratko.  Pri kraju Deutschfeistritz (Nemška Bistrica) smo ponovno zapeljali dol z avtoceste in se po dobri regionalni cesti tesno ob reki Muri vozili proti kraju Bruck an der Mur.  

Leoben

Ob 16.uri smo bili v večjem mestu Leoben. Tam je izstopila večja skupina kolesarjev in postanek je trajal kar nekaj časa.   Nekje med Leobnom in Judenburgom je voznik avtobusa ustavil na parkirišču pred neko gostilno in nam dal 15 minut časa za kavico in obisk toaletnih prostorov.  Ob prihodu nazaj iz gostilne pa je zaprl zadnja vrata avtobusa in pobiral voznino pri prednjih vratih. Seveda ni imel drobiža in tako smo vsi plačevali po okroglih 50 evrov. Nekateri so mu dajali še dodatno po 5 evrov napitnine. Jaz ne, ker petaka pač nisem imel nobenega. Če bi mu dal dvajsetaka, pa bi morda mislil, da mu hočem pustiti vse, zato raje nisem tvegal.   Potem smo se vozili naprej proti Judenburgu, ves čas po dolini reke Mure.  Ko smo vozili mimo kraja Murau in se bližali kraju Tamweg, je pričelo sprva rahlo rositi, kmalu pa je že močno deževalo. 

dež proti Tamwegu

Ob 18.00 uri smo bili v kraju St. Michael im Lungau. Tam je avtobus zapeljal  na veliko parkirišče podjetja Bacher Reisen.  Skoraj vsi potniki so v močnem dežju pohiteli iz avtobusa pod nadstreške in iz prtljage vlekli dežne pelerine in dežnike. Po nekaj minutah je nevihta malo popustila in pričeli so prazniti prikolico s kolesi.  Opazil sem, da je večina kolesarjev, ki so izstopili iz avtobusa, nalagalo kolesa v svoje osebne avtomobile, ki so bili parkirani na parkirišču. Očitno je večina mojih današnjih  sopotnikov že opravila kolesarsko popotovanje ob Muri od St. Michaela do Radkesburga in so se sedaj  vrnili na izhodiščno točko.

  

Na avtobusu smo ostali le še štirje potniki.  Ko je bilo izkrcavanje končano, nas je preostale potnike avtobus odpeljal še zadnjih nekaj kilometrov do vasice Muhr.  Vozili smo po dolini Mure navzgor skozi celo vas, nazadnje pa smo se le ustavili na manjšem parkirnem  prostoru na zgornjem koncu vasice.  Tam smo izstopili še zadnji štirje Mohikanci.  Na parkirnem prostoru sta bila že od prej dva osebna avtomobila. Moji trije sopotniki so pričeli spravljati svoja kolesa na prtljažnike teh dveh vozil. Tudi oni so prispeli na cilj oz. bolje povedano nazaj na startno točko. Ostal sem sam.  Vse kaže, da danes nihče drug ne pojde do koče pri izviru Mure.  Tudi prav, vsaj ne bo gužve v koči …

pričetek vzpona v vasi Muhr

K sreči je  prenehalo deževati, ko sem vzel  kolo in se pripravil na odhod.   Točno ob 19.uri sem  zajahal kolo in pričel kolesariti. Čaka me  14,5 kilometra vzpona do planinske koče pri izviru Mure. Vas Muhr im Lungau je na nadmorski višini 1112 metrov, koča pa na 1763 m, torej se bo potrebno povzpeti  za dobrih 650 metrov.  Najbrž nekaj podobnega ali malo več kot je vzpona na Vršič. V prvem kilometru je bil vzpon še zmeren in lepo sem pridobival na višini. Potem so se začele ride in hrib se je postavil pokonci. Ker so bile mišice še trde od dolgega sedenja na avtobusu,  pred menoj pa še dolgi vzpon, se nisem želel prezgodaj  skuriti. Sestopil sem s kolesa in v najbolj strmi del klanca pod kmetijo Jedl porival kolo navkreber.  
 

gostišče Jedl, nadmorska višina 1215 m

V tem me je prehitel kombi z napisom Bacher Reisen.  V kombiju sem opazil tri sopotnike iz avtobusa, kateri so izstopili že v St.  Michaelu. Zgleda, da firma Bacher vozi kolesarje s kombijem vse do koče. Žal tega nisem vedel, ker najbrž nisem dovolj skrbno prebral njihove spletne strani. Ampak nič ne de, saj bi najbrž vseeno opravil vzpon sam, z lastnimi silami.   Bi pa bilo to zelo pomembno v primeru, če bi deževalo še naprej. Potem bi že raje šel na pot s kombijem.Po 50 minutah ne preveč naporne vožnje po lepi asfaltni cesti sem pripeljal do lesene hišice, na vozišču  pa je bila spuščena rampa. Tu je vhod v narodni park Hohe Tauern (Visoke Ture).  Kdor želi z avtomobilom še naprej, mora tukaj plačati vstopnino v narodni park.  Zdaj zvečer ni bilo na info točki nikogar, zato sem obvozil rampo in nadaljeval z vzponom. 

vstop v narodni park Hohe Tauern

 Skoraj popolnoma se je že stemnilo, ko sem pripeljal do visokega slapa, ki je padal po skalah na desni strani ceste. Seveda sem se ustavil in napravil fotko, ki pa zaradi mraka ni najbolje uspela. 

slap

Za slapom se je strmina močno povečala in na najtežjem mestu sem sestopil s kolesa. Nekaj sto metrov sem prehodil peš,  potem se je naklon ceste zopet nekoliko zmanjšal in vso nadaljnjo pot do koče sem lahko prevozil na kolesu. Po uri in tričetrt vožnje sem pripeljal na dvorišče planinske koče  Sticklerhutte. Zaparkiral sem kolo ob drvarnici in ga zaklenil.

planinska koča Sticklerhutte - 1750 m/nm

Ko sem vstopil v planinsko kočo, me je pozdravil mladi oskrbnik. Takoj je vedel, da sem tisti Slovenec, ki je že pred dvema dnevoma  rezerviral prenočišče po telefonu. Za mizo v kotu sta sedela dva Avstrijca, poleg enega izmed njiju je bila še majhna punčka, stara kakih 11 let. Vsi trije so me navdušeno pozdravili in me kar malo okregali, zakaj se nisem pripeljal s kombijem z njimi že iz St. Michaela. Voznina za kombi namreč znaša 50 evrov, ta strošek pa si razdelijo vsi, ki sedejo v kombi. Če bi se še jaz peljal z njimi, bi tudi oni plačali eno četrtino manj.  Opravičil sem se jim, da žal nisem vedel za to možnost, drugače bi se zanesljivo peljal z njimi. Figo bi se! A tega jim pač nisem mogel reči, ko pa so bili tako prijazni. Vprašali so me, ali mislim naslednje jutro stopiti do izvira Mure. Seveda sem jim potrdil, potem pa povedal, da nameravam v treh dneh kolesariti do Slovenije. Oni so imeli načrt, da pot do Bad Radkesburga opravijo v sedmih dneh.   Zaradi otroka v njihovi družbi mi je bilo to povsem razumljivo.

V tem mi je oskrbnik že prinesel večerjo. Dobil sem toplo govejo juho z narezanimi palačinkami, zraven sem pomlatil še velik kos kruha. Po večerji sem še malo poklepetal z onimi tremi  avstrijskimi kolesarji. Eden izmed njih je to pot ob Muri že večkrat prevozil  in je drugemu našteval kraje, ki jih je nujno potrebno obiskati ob poti.  Občasno sem se s svojo borno nemščino vključil v pogovor s kakimi vprašanji.  Če ni šlo po nemško, sem si pomagal kar z angleščino, katero sta tudi onadva odlično obvladala. Tisti s punčko je povedal, da je profesor na univerzi v Gradcu.  Bil sem kar utrujen od poti, zato sem se dokaj hitro poslovil od prijaznih Avstrijcev in se s krajšim postankom pod tušem spravil na skupna ležišča.  

Grafični pogled na pot od Muhra do planinske koče Sticklerhutte (iz avsrijskega vodnika po poti)

 Murradweg - od Muhra do Sticklerhutte

 Prvi dan sem prevozil 22 kilometrov na kolesu, od tega 7 ravninskih km od Radencev do Radkesburga in 15 km vzpona od Muhra do planinske koče. Pet ur pa sem prebil na avtobusu, s katerim smo prevozili  320 km od Radkesburga do Muhra.